Podružnična cerkev sv. Marka se kot podružnica prvič omenja v radovljiški župnijski matrikuli iz I. 1468. Ima še ravno krito romansko ladjo in zvezdasto obokan prezbiterij v gotski tradiciji. Na romansko osnovo kažeta tudi nizek polkrožen slavolok in okence na južni steni ladje. Zvonik je bil zgrajen sočasno s prezbiterijem. Pred vhodom je baročna lopa. Cerkev je bila v srednjem veku večkrat poslikana, tako zunaj kot znotraj. V cerkveni notranjosti in na zunanjščini so ohranjene gotske freske iz 15. in prvih desetletij 16. stol. Okoli I. 1420 je v romanski apsidi in na ladijski slavoločni steni slikal neki furlansko izšolani slikar. Na temenu loka znotraj slavoločne stene se je ohranil zgornji del večje kompozicije Kristusa v mavrični gloriji, obdanega s simboli evangelistov. V ostenju slavoloka je lik apostola z vrezanim nimbom, ki je ostal edini od dvanajsterih, ki so bili nekoč razvrščeni po steni.
Na južnem delu ladijske strani slavoločne stene sta upodobljena evangelist Marko pri pisanju in odrti sv. Jernej. Freska je služila kot slikovno dopolnilo stranskega oltarja. Slog teh fresk pripada zadnji stopnji t.i. potujočih furlanskih delavnic iz časa okoli I. 1400. Ladijske stene je s prizori iz Kristusovega pasijona, Pohoda in poklona sv. Treh kraljev in s svetniškimi postavami pokril znani slikar Jernej iz Loke, ki je tudi avtor Marijinega oznanjenja na slavoločni steni in pasu mučenk na severni steni. Fragmentarno ohranjene freske so iz časa okoli I. 1525-1530.
Na južnem zunanjem zidu so tri upodobitve. Prva kaže frontalno postavljenega sv. Krištofa. Nastala naj bi med I. 1410-1420, pripisuje pa se furlansko izšolanemu slikarju, ki pa ni tisti, ki je slikal v notranjščini. Ob njej je upodobitev Križanega z Marijo in Janezom s karakteristikami koroškega mehkega sloga druge četrtine 15. stol. Na koncu zidu je podoba sv. Jurija v boju z zmajem, pripisana Jerneju iz Loke. Desno ob vhodu na zahodni fasadi cerkve v lopi je slika štirih svetnikov (Jernej, Marko, Sebastian in Jakob) v modi zgodnjega 16. stol. med prehodom iz gotike v renesanso. Stene v prezbiteriju niso bile poslikane, pač pa samo rebra in okensko ostenje.
Stranska oltarja sta klasična primera zlatih oltarjev iz 17. stol., oltarni sliki Pieta in sv. Jernej pa sta iz 19. stol. Ob razstavljanju oltarjev sta bila najdena na hrbtnih straneh dva poslikana oltarna antependija; na starejšem, ki bi bil lahko še iz konca 17. stol., upodobljen sv. Marko v niši, na drugem, mlajšem, pa je Srce Marijino. Sliki sta signirani in datirani. Glavni oltar volutastega tipa datiramo v čas okoli l. 1750. V atiki je slika sv. Notburge, pod njo pa je slika sv. Marka, ki jo odgrinjata klečeča angela. Bogat baročen zastor daje celoti slikovito razgiban obris. Oltar je nenavaden tudi po ikonografski plati: prvotno je šlo za oltar sv. Rešnjega telesa, saj držita angela v rokah žitna snopa, nezgrešljiv simbol evharistije. Na mestu slike sv. Marka je moral biti prvotno tabernakelj.
Na podlagi fragmentov so I. 1990 rekonstruirali poslikan lesen strop iz okoli I. 1500-1515. Ker so bili na nekaterih deskah tudi sledovi figuralne poslikave, bi poslikavo stropa lahko pripisali Jerneju iz Loke. V lopi je vzidano poprsje nadškofa Antona Vovka. Je delo arhitekta Evgena Gustina iz I. 1993.
